Objavljeno 14.04.2017 v Novice

BLAŽ ZUPANČIČ
15. – 29. december
Odprtje razstave 15.12.2016 ob 19. uri

Ob neki drugi priliki sem ugotovil, da je fotografija shranjevanje prizorov za nekoč kasneje. Fotografije Blaža Zupančiča so vedno za sedaj, ker so vsakokrat, ko jih pogledam, sveže kot bi jih pravkar posnel in takoj natisnil na papir. Kljub uporabi tehnike, ki omogoča zapis trenutka vseh svetlob, je prav njegova fotografija nekaj posebnega, čarobnega.
Obvladovanje tehnike in možnosti, ki jih fotografija nudi, je za Blaža samoumevno, tako kot za vsakega odličnega fotografa. Tisto, kar nas prepriča v njegovi fotografski govorici, je izven tehnike in se zares zgodi v nas, ker on tako hoče. Njegova resničnost in navdih so: materialnost, prostor, čas in svetloba, ki je včasih ploščata, drugič globoka ali pa ima telo in gostoto.
Najboljše od vsega na Blaževih fotografijah je popolno vživetje v motiv in njegovo snovnost, tudi časovnost. Trenutek, ki ga izrabi za beleženje svetlobe, je moment, ko se ideja motiva, njegova materija in pripoved fotografa ujamejo. Sestavijo se v eno telo, ki je ploskovnost fotografije. To posebno – ploskovno duhovno stanje treh dimenzij prostora in še dimenzija časa, delajo vse vrste njegovih fotografij – reklamnih, žanrskih, portretnih, krajinskih, mimobežnih in vseh drugih – eterične, nenavadne in nadzemeljske.
Vsi deli motiva postanejo ena snov, ena sama svetloba.
Na videz neizostren plavalec v vodi postane voda, brez patosa plavanja ali oteženosti dihanja. Drevje in grmi v krajini dobijo gostoto, težo in volumen – postanejo osebnosti, portreti v krajini. Kromirana maska starega avtomobila je čisto nov predmet, s svojo vodoravno osebnostjo, portreti koles so grafike naper, radijev in različno debelih črt – še bolj so ploščati in zračni.
Akti in portreti niso začinjeni z naučenimi akcenti, niso zrnati za bolj arty izgled, ampak so nove ukrivljene pokrajine naših želja ali emocij. Svetlobe najbolj cestnih prizorov so intimne in skrivnostne, izpraznjenost pa ni odsotnost nečesa, temveč polnost svetlobe, četudi je včasih temna. Stavbe niso več zidani bloki, ampak stiki različno usmerjenih svetlobnih ploskev, ki delajo videz kota, vogala ali prebodenega volumna; včasih podčrtanega s svetlobo mimobežne luči, drugič počečkane s krošnjo vej zimskega drevesa.
Njegova vsebina je direktna in nenavadna – kot bi rekel, da pridevnik kar naenkrat, ko ga posname Blaž, postane samostalnik, ki pa je v svojem bistvu glagol.
Ta nenavadnost je obvladanje časa in trajanja, ki dosežejo vrhunec v Mimobežnostih, nasičenih s hitenjem, barvami in zamejenostjo v okenski okvir. Blaževi motivi niso statični; čeprav so zapisani fotografsko, so v svoji biti prigode, ki jih v svojem pogledu sestavljamo gledalci.
To so tisti pogledi, ki jih Blaž terja od gledalca – pogledi iz notranjosti: temni, osebni in neprestano presenečeni nad prizorom. Fotografije postanejo dogodek v času, ker mu hočemo dodati še vonj, zvok in toploto; ko pridejo zraven še okusi, je izkušnja z njegovo fotografijo popolna.
Živela SVETLOBA!

Jurij Smole, akad. kipar

_BZZ5423

_BZZ5430

_BZZ5434

_BZZ5438

_BZZ5467

_BZZ5469