Objavljeno 14.04.2017 v Novice, Razstave

©Blaž Zupančič 1:2sek 2 ©Blaž Zupančič 1:2sek 3

Uvodoma lahko ugotovimo več dejstev:da je fotografija tudi umetnost, kar je Walter Benjamin okoli leta 1930 več kot utemeljil;da je tema akta v likovni umetnosti takorekoč večna tema že od prazgodovine dalje (Willendorfska Venera) . In da je, s čimer uvajamo tudi našo predstavitev serije Blaža Zupančiča Pol sekunde (črnobela fotografija,leto 2013), že v daljnjem letu 1887 Eduard Muybridge posnel in predstavil tudi prav ženski akt v gibanju (konsekventne serije) pod naslovom Žena, ki je vzdignila brisačo in se briše z njo.

In o čem razmišljajo teoretiki v 21.stoletju danes, ko se naše oko , bolje naša vizualna zavest srečuje in tudi skuša prebiti skozi poplavo nasilja, neposrednega napada na očesni živec, ki ju srečujemo v javnoprostorskih razsežnostih in v vsakodnevni raznovrstni medijski pokrajini, ki seveda nima ničesar skupnega ne z izraznim sporočilom, ne z navdihom, vzgibom, ki izhaja ali vodi dlje od pogrošne ničevosti, eksemplaričnega kiča, poceni potrošniške spolnosti in tovrstne erotike:«Umetnost ali pornografija, erotika ali spolnost, obscenost ali originalnost, te neostre določitve in razmejitveni poizkusi se tako mešajo med seboj, da se zdi objektivno razčiščevanje teh pojmov takorekoč nemogoče«.Tako ugotavlja pisec Hans Juergen Doepp, profesor na stolici za psihoanalitično intepretacijo in zgodovino erotične umetnosti na J.W.Goethe Univerzi v Frankfurtu in tudi kustos številnih razstav erotične umetnosti.

Blaž Zupančič nastopa v tokrat razstavljeni seriji kot avtor-raziskovalec prezentacije golega ženskega telesa v gibanju v izčiščenem okolju fotografskega ateljeja.Z izredno sproščenim ženskim modelom, ki mu pozira samo v pol sekunde trajajočem in samo v fotografskem objektivu zabeleženem gibu, poziciji, torej v pravi »photosession«, je Zupančič dosegel predvsem izjemno vizualizacijo fazno nakazanega telesnega plastenja. Pred nami je tako par excellence posebne razgibane predstave sicer kanonizirane klasične lepote ženskega telesa, ki jo dandanes v sodobni likovni umetnosti zanesljivo pogrešamo. To je hkrati tudi Zupančičev odgovor na recimo retorično vprašanje: kaj nam danes lahko še sporoča fotografija ženskega akta.

Aleksander Bassin