Objavljeno 08.02.2009 v Razstave

Razstava članov karate kluba Meikyo kan, od 9. februarja do 1. marca 2009

Ideja, da pripravimo edinstveno razstavo, je prišla nehote in mimogrede. Morda, ali skoraj zagotovo, gre za prvo likovno razstavo karate kluba. Namen našega dolgoletnega druženja ob večernih treningih sta (poleg osnovne vadbe goloroke veščine in fizične vzdržljivosti) predvsem razvoj osebnosti in očiščeno, osvobojeno, sproščeno stanje duha. Globoka predanost in kompleksnost veščine sta postala naša pot in način življenja, čeprav se tega pogosto ne zavedamo.

Vprašanje samoobrambe je karateistom pogosto zastavljeno. V karateju je sovražnik namišljen. Tako kot v življenju. Karate je odličen način vadbe za nadzorovanje lastnih čustev. Dolgo smo se srečevali, ne da bi vedeli, kdo smo; imeli smo bose noge, kimone, pasove, pogled – brez imen, priimkov, poklicev, poslanstev, nazivov. Bili smo samo karateisti, člani kluba Meikyo kan. Čisto počasi smo poleg vadbe karateja (predvsem skozi humor in predanost) začeli spoznavati sebe in druge.

Razstava članov kluba, ki jih v življenju vodi umetnost, je eden od možnih odgovorov na vprašanje o resnični samoobrambi. V karateju se učenje nikoli ne konča; in ker je tudi prva mojstrska stopnja šele začetek resničnega spoznavanja veščine, smo se odločili, da medsebojno komunikacijo previdno razširimo še na druga polja. Način razmišljanja, ki ga najdemo v umetnosti, je kot kata – vsakemu od nas predstavlja nekakšno harmonijo izvajanja osnovnih tehnik.

Blaž Zupančič, fotograf in gostitelj naše razstave, kaže Okna, poglede z vlaka, ukradene hiteče trenutke. Če fotografija lahko zamrzne trenutek, Blaž z Okni dokazuje, da trenutka ni mogoče ukrasti; vse je samo iluzija, mimobežnost. Zora Stančič, umetnica grafičarka, v seriji računalniških printov na pleksisteklu In the mood for art razkriva avtobiografske trenutke; niza jih po koščkih kot svoj vizualni dnevnik. Mimogrede, slastno pito s počivajočim dekletom z ene od grafik smo pred leti pojedli na poti s karatejskega seminarja v Prekmurju. Miran Pešič je mojster izdelkov, pri in v katerih se zlivajo roka, ljubezen, les. Miranov odnos do karateja je tak, kot ga ima do materiala in življenja: predan in dokončen. Lok je točno to. Rok Slana, sveže diplomirani slikar, že ob vstopu v svoj atelje povabi v pokrajino pokrajin: Travniki, ki se jih dotakne samo detajl, kot sled rok, živijo svoj večni mir, uživajo svoj horizont, svoje nebo, veter, zrak. Nina Zidanič, oblikovalka stekla, predstavlja posebej za razstavo ustvarjeni poliptih Kime; navdih ji je izmenjava pasivne in aktivne energije, tehnika fuzija (taljeno steklo), razmislek karate. Tudi Danijel Trstenjak je za okvir svojega dela izbral krog; Gozdna mandala je naslikana, naslov pove vse. Branko Baćović razstavlja tehniko psihofotografiko, obe deli sta del projekta Trans-formation in kljub različnosti v popolnem dialogu, kot se dvojčicam pritiče. Marij Vrenko, slikar in restavrator, na razstavi sodeluje velikopotezno, s sliko misleca umetnika, obdanega z modeli, nedokončanimi deli, ki za trenutek odloži delo in si pogleda globoko v dušo. Zvone Kukec, oblikovalec, lahko v večino projektov vnese glasbo … in to je tako velika sreča, ki se je morda niti ne zaveda. Veščina, kakršnakoli, je strast in nuja. Disciplina je ena od poti k cilju. Vse vmes je lep proces, katerega vsak trenutek ima svojo vrednost.

Tanja Radež