Objavljeno 10.12.2015 v Razstave

Drago Druškovič (1950, koroški Slovenec, živi v Salzburgu) je v zadnjem času v stiku z deželami in ustavrjalci iz Indije in Afganistana. Veliko je na poti (nomad) in ustvarja dela, ki združujejo lokalno popularno tradicijo in visoki modernizem. V teh delih se pojavlja zamrznejena identiteta in brisanje sledov arhaične civilizacije. Vidimo paradoksalno mešanico esteticizma in antiesteticizma visoke umetnosti in predestetike neumetniških izvorov, kar vse skupaj ustvarja heterogeno in hibridno situacijo. V jedru se igra z etničnimi klišeji, ki jih izrazi včasih z barvo, svetlobo, z drobnimi detajli, včasih pa z eksplozivno absurdnostjo, s simboli in podobami, ki spominjajo na zgodnje kulture neolitika in modernizem. Ta subverzivna hibridnost je simbolični portret podobno razdvojene kompleksne sodobne identitete. V delu Druškoviča so ti primitivni klišeji izgovor, da se igra s simboli. Krog izraža življenje, križ je kažipot in center, medtem ko soočenje barv, svetlobe in sence lahko vidimo kot dogodke. Te hibridne podobe so nam znane, kakor da bi jih že nekje srečali. Vid Lenart
Drago Druškovč je dal afganistanskim rokodelcem izdelati tepihe po njihovi tradicionalni metodi polstenja, ki so jo iznašli nomadi v tistem delu Azije v 3. do 5. st. pr. n. št. in je starejša od tkanja. Tepihi, ki so uporabni predmeti, so od nekdaj bili tudi dekorativni elementi, tu pa z umetniško vsebino še pridobijo na pomenu. To, da je izbral starodavno tehniko filcanih (namad) preprog, ki so izredno trpežne, ni romantični beg v preteklost, ampak zavedanje prvobitnih vrednot, ki jih preslikamo na materialno. Tako umetnost postane del našega vsakdanjega življenja.

21