Objavljeno 08.05.2013 v Razstave

Likovna razstava, 8. maj 2013 ob 20. uri

Razstava slik in kipov iz tekoče produkcije likovnih umetnikov, ki jih združuje prijateljstvo in skupni obisk Akademije za likovno umetnost v Ljubljani v letih 1987 do 1991: Marko Andlovic, Gregor Kokalj, Boštjan Novak, Miha Pirnat, Tadej Tozon in Jure Zadnikar.

Vsi si dovolimo raziskovanja, ne glede na prevladujoče smernice. Pri ustvarjanju ima zadnjo besedo intuicija. Naš odgovor je pustiti si biti, vseeno kam nas bo lastna pot pripeljala.

 

Nagovor likovnega kritika in kustosa Vida Lenarda ob otvoritvi razstave:

Spoštovane obiskovalke, obiskovalci, umetniki in ljubitelji umetnikov,

zelo sem počaščen, da sem danes z vami in lahko govorim na tej zanimivi razstavi. Hvala, ker ste prišli na razstavo iz.letnikALU@1987-1991.smo v galerijo Mikado, ki osvetljuje generacijo umetnikov dvajset let po koncu študija in prinaša redko priložnost, da vsi skupaj precenimo njihovo zrelo ustvarjalno fazo in vidimo, kaj nam imajo za povedati kot tista osrednja generacija, ki poriva vlak tradicije v naslednje tisočletje.

Današnja razstava je plod entuziazma Blaža Zupančiča, ki nekako uspeva obdržati kontinuiteto razstavljanja tudi v tem letu, večinoma na svoje stroške, zato si zasluži vse naše spoštovanje. Je ljubitelj in umetnik, ki razume kaj dela in to kar dela, dela na visokem nivoju, pa naj bodo to razstave fotografij, vabila umetnikov iz Srednje Evrope, ali te razstave naših cvetk, ki bi na to priložnost v kakšni večji galeriji čakali do sivih brad.

Ime mi je Vid Lenard in sem danes z vami kot hišni govorec ob otvoritvah razstav, sicer pa delujem kot likovni kritik in kustos.

Marko Andlovic

Marko se predstavlja z risbami na papirju ali, bolje rečeno, akvareli. Vidimo oblike in forme, ki tvorijo likovni prostor, ta pa se širi v nove prostore z vmesnimi formami, ki peljejo pogled v drug prostor, kjer se srečamo s simbolom, pogosto s kakšnimi močnimi rokami in od tam spet nazaj na površino risbe in okoli celotne podobe. Marko poskrbi za mentalni sprehod skozi iluzije v iluziji in nazaj. Gre za igro z različnimi perspektivami, ki nas vodijo skozi podobe, v katerih je vedno kanček ironije. Ujeti smo v pogled in prisiljeni prilagoditi izkušnje njegovemu pogledu, saj nas ne izpusti, dokler se nanj ne navadimo. So kakor rebus, ki ga želijo možgani razrešiti, saj obljubljajo zgodbo, skozi katero nas zavaja pogled. Risba je neposredna, tako kot je njegova misel, ki se norčuje iz vsega, kar je akademija hotela naučiti. Marko je nekakšen ‘enfant terrible’ v tej skupini.

Gregor Kokalj

Gregor nam predstavlja portreta svojih prijateljev Boga Zupančiča in Nadje Zgonik. Gregorjev portret je neposreden, realističen prikaz, ki meji na karikaturo. Bogo sedi na stolu s prekrižanimi nogami, v zelenih copatih in kravati, z prekrižanimi prsti na rokah, ki kažejo njegovo samozavest, in z listi z zapiski, ki so njegova izvajanja. Listi so polepljeni po vsej njegovi srajci in po tleh in so nekakšen emblem v tradiciji meščanskega portreta. Sedi pred nevtralnim ozadjem, morda na plaži ali v abstraktnem prostoru svojih misli, in resno bolšči v gledalca. Oseba ni povzdignjena v svoji moči tako kot meščani 19. stoletja, ampak je etiketirana, polna nekih vsebin, ki so in niso povezana z njim. Za Gregorja je informacija bolj pomembna od veščine, zato slike delujejo kot karikature, ilustracije, nekakšna igra z videzi, kar lahko kaže na problem vsebine. Gregor je resnicoljub in odkriva karakterne lastnosti brez dlake na jeziku.

Boštjan Novak

Tudi Boštjan išče figuro, vendar v glini. Za razliko od prejšnjih dveh je veliko bolj »picajzlarski«, natančen, in je dokumentarist sodobnega človeka. Ne zanima ga resnica za površino tako kot Gregorja, ampak lepota in kompozicijska razgibanost same postave, ki v svoji kompleksni likovni igri obljublja več, kot se zdi na prvi pogled. Vendar to niso le abstraktni ključi, ki olajšajo gledalcu ogled figure in so ob/pod figuro; ti usmerjajo pozornost na igro kontrastov med oblikami, linijami, prostorom, svetlobo in teksturo. Njegove na videz povsem vsakodnevne realistične figure so torej koncentrat modernizma, dovršen likovni/gestalt koncept, ki pa želi biti tudi vsebina. Vsebina je v teh mladih in starih figurah, ki nosijo atribute sodobnosti, majčke, hlačke, so izzivalni, uporniški itd. Dejansko je zadaj želja po uskladitvi kiparstva in arhitekture, koncept renesanse, ki je v zraku celo 20. stoletje in je še danes aktualen. Celostna umetnina ali Gesamtkunstwerke temelji na ključu, ki povezuje vse likovne panoge. In Boštjan je mesija med temi fanti.

Miha Pirnat

Miha si je izbral koncept socialne mreže ali 30 portretov, sestavljenih v mrežo relacij, ki jih osebe na njih še ne poznajo, morda pa jih bodo potrdili prav danes na tem snidenju. Koncept je poimenoval ‘face look’, kjer so v ospredju odnosi in obljuje, zato so sami portreti skrčeni na minimum izraza oz. karakternih posebnosti. Miha meni, da na ta način ohranijo celovitost, so najbolj pristni, brez maske. Ti so v barvi in liniji skrčeni na najbolj elementarno informacijo, vendar naj nas ta preprostost ne zavede, da bi jih obravnavali zgolj kot družbena bitja. So prav posebno individualni, ta je dobrodušna, drugi je jeklen, tretji humoren … Miha je torej povezovalec, preprostež, verni član družbe teh individualcev, ki se nam danes predstvljajo.

Tadej Tozon

Na ogled so te kričeče slike, iz vsake serije po ena, ki želijo nekaj storiti za samo slikarstvo. Kot kaže tudi on ne verjame, da je konec modernizma in da je še kaj za raziskati na področju svetlobe, barve, forme in prostora. Išče način, kako dati novo vsebino podobi skozi ritem osnovnih barv, pa naj si bo v krogih, trikotnikih ali tihožitjih. Rad bi podal neko osnovno izjavo, kot npr. iz treh osnovnih barv – rdeče, rumene in modre – lahko naredimo vse druge barve! In z potrpežljivostjo urarja Tadej to ugotovitev preigrava skozi sto in en način. Bil je pač učenec slovitega Bernika in je moral skozi dolgo očiščevalno kuro. Rezultat so te rože, ki jim ne moremo nič več dodati, niti odvzeti. Vsekakor pa ne povohati ali kaj drugega. So čiste likovne tvorbe in potrebujejo spočitega gledalca in ko ga enkrat ujamejo, ga zlepa ne spustijo iz svojih krempljev. Tadej je ogenj in motor te družbe fantov – cvetk, ki so bili po zaključku akademije, davnega leta 91, top umetniki. Akademija jih je naučila prav tega: kako biti umetnik, katere lokale obiskovati, komu lezti v rit, kako se ga dobro skrokati, da bi naslednje jutro izbljuval masterpeace itd. Potem so poniknili, tako kot kraške vode, tako kot vsi uspešni umetniki, za nekaj let so se umaknili v študij umetnosti in likovnih zakonitosti, si mimogrede ustvarili družine. Danes so prvič po vseh teh letih spet skupaj – zreli in pripravljeni, da delajo, raziskujejo to, kar si res želijo, intuitivno in brez balasta zapovedi od zunaj.

Jure Zadnikar

Jure si ni zadal takšne tlake kot Tadej in je raje odšel v mediteransko Grčijo, kjer občasno tudi išče figuro. A še bolj ga privlači neokrnjena narava, v kateri so sledi človeka, ali vsaj odmrl kos drevesa, posekan štor, živa in neživa narava kot metafora človekove eksistence. Je tipični severnjak v mediteranu: romantik, ki se poglablja v naravo-zdaj z natančnostjo flamca iz 18. stoletja, drugič pa bolj sproščen na sledi čistega slikarstva, ki ga mediteranski motivi zbujajo. Zanima ga prvobitnost, stran od ponorelega sveta mesta, urbane kulture, odtujenega človeka, ki je že pozabil, kako skrivnostna, mogočna in nevarna je lahko narava. Toda naj nas ne zavedejo detajli, s katerimi izrisuje te realistične slike – linije, forme, tekstura in prostor so natančno odmerjeni v formatu in sledijo modernistični kompoziciji.

———

Če potegnemo črto, lahko rečemo, da vsi sledijo akademizmu, to je likovnim zakonitostim, elementom umetnosti, ki v modernizmu obljubljajo remek delo. Ta išče skozi figuro, drugi v tihožitjih in tretji v naravi – samih klasičnih ikonografskih motivih. Umetniki so kot kuharji, ki uporabljajo različne sestavine, da bi ustvarili umetnost. In način, kako jih kombinirajo, vpliva na končno delo, tako kot kuhar zmeša sestavine, da naredi jed pekočo ali sladko.  Naši umetniki linije, obliko/formo, prostor, barve, svetlobo in teksture komponirajo ali urejajo na najrazličnejše načine. Marko uporablja prvenstveno črte, telesa, like in prostor, Gregor svetlobo in teksture, Boštjan like, oblike in teksturo, Miha, svetlobo in barvo, Tadej barvo in obliko, Jure teksture in črte … zdi pa se, da so vsi nekoliko negotovi glede vsebine. Ali torej skozi elemente umetnosti povedo nekaj o podobi, svetu, sebi? Zdi se, da se o tem modernisti niso dosti spraševali, zanje je bilo odkrivanje in komponiranje že dovolj razburljivo dejanje – če se spomnimo Maleviča, ko je naslikal črn kvadrat v belem polju, je bil tako razburjen, da dva dni ni mogel spati, danes, sto let za njegovim odkritjem, pa se nam zdi, da je le malce pretiraval. Morda bi vseeno razmisli in se vprašali, če nismo zasičeni z vsebino mi sami in bi se morali malce očistiti in izprazniti vse te informacije, ki dajejo lažni občutek vsebine.

Predlagam, da se nehamo spraševati in zahtevati od likovnih umetnikov, da nam bodo odkrili neke resnice o življenju, saj le-te pozna vsak sam. Dovolj bo, da se poglobimo v elemente umetnosti, v koncept, ki je pred nami in použijemo sokove teh pristnih, neposrednih, odkritih zgodb. Vsaka od njih je povsem individualna, skupaj pa nas povežejo v celoto in ponujajo pomirjenost s svetom. Spoštovani gostje, vabim vas, da se skupaj z njimi vrnemo k koreninam umetnosti modernizma in se pridružimo tem estetskim standardom, ki so lahko v pomoč pri presojanju velikega dela sodobne umetnosti. S tem je razstava odprta in kot bi rekel Miha – ‘face look’ naj se prične.