Objavljeno 20.12.2018 v Razstave

_BZF3438_BZF3431

Tadeja Tozona ni potrebno posebej predstavljati, saj je star znanec galerije Mikado, nenazadnje njen soustanovitelj. Poznamo ga kot profesorja risanja in slikanja na srednji šoli in fakulteti, karateista in odličnega risarja ter neutrudnega raziskovalca slikarskega medija. Njegova tretja razstava v galeriji Mi ka do, predstavlja nov način slikanja v njegovem opusu. Odkril je svojevrstno sintezo risanja z barvo, s katero prodira v vseprisotno naravo. Njen pulzirajoči tok krvi izsledi s tekočo organsko in zračno črto, stisnjenimi geometričnimi ter tesnobnimi črtami in madeži. Avtor naravo humanizira, tako da vanjo projicira notranji svet. S svojim intuitivnim skicoznim slikanjem »od znotraj ven« in primitivimi opisnimi potezami obraza prikazuje duh sodobnega človeka, kar poudarja stisnjen prostor s tesnobnimi odtenki, ki spominjajo na nemške ekspresioniste. Figure so vitalne, čeprav so naslikane na nervozen način in s svojimi obrazi spominjajo na maske ali zombije z bolščečimi očmi. Nov model črtkanja z nervozno potezo figure in objekte deloma ščiti pred zunanjimi tokovi in deloma združuje z zunanjim svetom, kar sugerira na paradoksno odtujenost, ki združuje. In če je kakšna lepota v tej sodobnosti, je to predvsem strašljiva lepota.

Na poseben način je združil tudi risanje in barvo. Na začetku 21. stoletja se opira na tradicijo modelov risbe v prejšnjem stoletju, ki so združili večstoletno nasprotje med risbo in barvo. Novi modeli risbe so se pojavili v dobi tehnične reprodukcije in novih tehnologij kot matrica, grafem in palimpsest. Barvo z tekočim risanjem dolguje Matissu, medtem ko črtkanje – model matrice predstavlja abstraktna formo v ambientu, kar so odkrili kubisti. Madeži ali psihomotorični znaki pa so sledovi njegove subjektivnosti, ki jo poznamo iz del ameriških ekspresionistov. Izbrisi opisnih črt v barvni strukturi in njih plastenje predstavlja abstraktno obliko časa, kar zastopa model palimpsesta. Obrat k zgodovini ročnega medija s primitivnim nabojem je posledica izziva vsesplošne digitalizacije in algoritmov, ki grozijo, da bomo izgubili sami sebe in postali odveč.

Razumevanje teh slik in posvetitev časa njihovi nestalni strukturi prinaša uvide v tok zavesti, ki tvori nestalne oblike. Razmišljanje o njihovi strukturi tudi odkrije proces likovne konstrukcije prostora s črtkanjem, vse do poudarjene snovnosti platna. Njihova vsebina je strašljivo estetsko doživetje skozi tesnobne barvne in svetlobne črte, ki tvorijo jasne, čiste in otroško preproste podobe. Razkriva nam vitalizem v neprestanem spreminjanju form, ki zmorejo prodreti v destruktivne sile, ki nas oblikujejo. Zato se je od realizma obrnil na pomoč k estetiki abstrakcije, da bi lahko izrazil empatijo z naravo in duhovnim stanjem človeštva. V tem oziru je izolacija ljudi in tesnobna teža narave, kot nam jo prikazuje Tadej Tozon, prej stanje, ki ga je potrebno prečiti, kot pa poglabljati.

Vid Lenard