Objavljeno 08.03.2010 v Razstave

Razstava fotografij od 11. marca do 1. aprila 2010

Ideja, ki združuje dela Andreja Furlana, Robija Jakomina in Viljama Lavrenčiča, ni le konceptualno definiran prostor – TRG – ki že zaradi svoje narave nosi v sebi močan simboličen in pripovedni element, temveč predvsem svobodno in namerno opuščanje fotografskih specifičnosti iz sredine prejšnjega stoletja (pomen kompozicije in oblik, chiaroscuro in obsesiven nadzor nad formo) v prid bolj ontoloških fotografskih specifičnosti, kjer je v osrčju izbranega komunikacijskega jezika sama referenčna narava fotografije. Prevladuje hotenje po neposrednem zajetju svetlobnih zapisov ob neobremenjenem »kršenju« konvencionalnih kompozicijskih pravil in ne pretirani skrbi za pravilno osvetlitev, nastanek morebitnih »napak«, za pronicanje svetlobe v sam fotoaparat in neusklajena barvna ravnovesja. Edini poseg na grafičnih zapisih, zabeleženih na filmskem traku, je pri Furlanovih in Jakominovih fotografijah prenos v digitalni zapis in skromna, tisku podrejena, posprodukcijska manipulacija.

Čeprav so avtorji uporabili različne tehnike fotografiranja in tiskanja svojih posnetkov, se vsi trije idejno umeščajo v zgoraj omenjeni koncept. Andrej Furlan se popolnoma preda duhu »impresionističnega« vizualnega zapisa. Ujame trenutke, ne da bi skrbel za formalna fotografska pravila. V vseh delih se pojavlja tanka pripovedna nit, ki jo obdaja neoprijemljiv občutek prostorske izgubljenosti. Robi Jakomin razširi fotografski hic et nunc s serijo fotogramov, zajetih v hitrem zaporedju in z zavestnim delnim prikrivanjem le-teh. Jakomin že pri samem fotografiranju ustvarja nekakšno filmsko montažo s pridihom futurizma in z njenim učinkom pričara prostorsko-časovno sočasnost. Viljam Lavrenčič je uporabljal pinhole kamero, ki za delovanje ne potrebuje sistema leč, amapak le milimetrsko luknjico, skozi katero prodre svetloba, ki sliko vtisne na film. Skratka, gre za princip camere obscure, kjer odsotnost kontrolnih sredstev (nobene možnosti ni, da bi natanko določili kader, ostrino in kompozicijo) zmanjšuje možnost, da bi pravilno izoblikovali željene posnetke. Fotograf se tako preda slikanju »golih podob« – surealističnih prostorov –, kjer je realna prisotnost človeka izbrisana, saj dolgi časi osvetlitve filma ne omogočajo, da bi premikajoče se figure pustile svojo sled na fotografskem filmu.

Večkrat se fotoamaterjem in celi neprofesionalni fotografski sferi očita pomanjkanje konceptualnega pristopa in predajanje sterilnemu formalističnemu poenotenju s pridihom fotografskega piktoralizma, kar za to razstavo seveda ne velja, zato si želimo, da projekt TRGI ne bi ostal le svetla izjema.

Claudio Domini